Dvojni vezani kozolec ali toplar je največja arhitekturna posebnost slovenskega podeželja in predstavlja vrhunski dosežek slovenske kmečke pameti. Nikjer drugje na svetu ta ljudska umetnina iz lesa ni dosegla takšnega mojstrstva in številčnosti.
Kozolec je pretežno lesen objekt, ki je odprt z vseh strani, kar omogoča zračnost in s tem dobro sušenje žita, sena in druge krme. Streha pridelek ščiti pred padavinami in hkrati zagotavlja pomemben prostor za shranjevanje kmetijskih strojev in vozov.
Prvi kozolci so bili enojni, kar pomeni, da so imeli le eno vrsto stebrov, povezanih z vodoravnimi latami. Šele kasneje so jim dodali streho za zaščito pred padavinami. Pojavljati so se začeli že v 16. stoletju, vrhunec razvoja pa sega v 19. stoletje. V 18. stoletju se je pojavil dvojni vezani kozolec, saj so kmetje potrebovali več prostora in boljšo zaščito pridelkov. Poznamo več vrst kozolcev, ki se razlikujejo glede na potrebe, pokrajino in nenazadnje tudi glede na premožnost kmetije.
Te veličastne konstrukcije so se ohranile tako dolgo predvsem zaradi skrbne izbire lesa, ki je lahko trajala tudi več let. Pomembno je bilo, v kakšnih pogojih drevo raste, skrbno pa je bil izbran tudi čas sekanja glede na letni čas in luno, da je bilo drevo čim manj sočno. Izbira manj vlažnega lesa je bila pomembna tudi zaradi napada škodljivcev, ki v vlažnem lesu najdejo več hrane in ga hitreje napadejo. Zato je zanimivo, da kozolec zaradi zdrave pameti ni potreboval dodatne površinske zaščite.
Izjemno je tudi dejstvo, da so tesarji te brezčasne mojstrovine ustvarjali brez teoretičnega znanja ali načrtov, zgolj z uporabo intuicije in dolgoletnih izkušenj. Pri gradnji so upoštevali zlati rez oziroma božansko razmerje, ki je enako razmerjem, po katerih smo grajeni tudi ljudje. Tudi zato je kozolec od nekdaj blizu človeku in ko ponosno stoji na travniku, s svojo podobo krasi slovensko krajino.
Pomagajmo ohraniti ta neizbrisen simbol tudi tako, da zgodbe o kozolcih pripovedujemo naprej, jih skrbno obnavljamo in njihovo neprecenljivo vrednost predamo svojim otrokom, ki bodo skrbeli za prihodnost te dediščine.